Po velikem nedeljskem slavju v Parizu je Tadej Pogačar le še eno zmago oddaljen od izenačenja rekorda na dirki po Franciji. Četrta rumena majica je njegova, pred njim pa le še četverica zgodovinskih junakov, mednje pa že zdaj spada tudi 26-letni Slovenec. Naziv najboljšega vseh časov je bližje iz dirke v dirko ...

Pogačar spet ujel Rogliča, skupaj že na šesto mesto

Kolesarstvo

27. Jul 2025 2

Kolesarstvo

27. Jul 2025 2

Pogačar potrdil četrto rumeno majico, Van Aert junak zadnjega dne

Kolesarstvo

27. Jul 2025 3

Kolesarstvo

27. Jul 2025 3

Pisal se je 16. junij 2018, na sporedu je bila četrta etapa 25. kolesarske dirke po Sloveniji. Na kraljevski etapi 25. izvedbe slovenske pentlje od Ljubljane in Kamnika so morali kolesarji premagati tudi tri zahtevne klance – Jezersko, Pavličevo sedlo in Volovljek. Prav na zadnjem vzponu je odločilni napad sprožil Primož Roglič, se otresel zasledovalcev in sam pripeljal v cilj. Lepa prednost mu je prinesla tudi vodstvo v seštevku dirke, ki ga je naslednji dan s kronometrom od Trebnjega do Novega mesta le še oplemenitil.

Toda tista junijska sobota bo številnim v spominu ostala tudi zato, ker je bil to dan, ko je širša slovenska publika spoznala Tadeja Pogačarja. Takrat komaj 19-letni nadobudni mladenič se je v dresu ljubljanskega Gusta odlično kosal z najboljšimi na dirki, v Kamnik pa je pripeljal kot četrti, po Rogliču zgolj še za Matejem Mohoričem in Rafalom Majko. Dan pozneje si je v vožnji na čas tudi v skupnem seštevku zagotovil mesto tik pod stopničkami, še drugo leto zapored pa je na domači dirki osvojil belo majico mladega kolesarja (že leta 2017 je bil skupno peti) ter potrdil svoj velik talent.

Kako se je zgodba nadalje razvijala, je zgodovina. Ni treba pretirano poudarjati, kako je že leta 2019, ob debiju v svetovni seriji, kot meteor priletel med najboljše. Kdo bi lahko pozabil tisto Vuelto, ko sta bila na končnih stopničkah v Madridu kar dva Slovenca, čeprav bi morala biti za Pogačarja to kot prva tritedenska dirka zgolj dirka učenja. A je šefe pri UAE Emirates, ki so ga želeli domov poslati že po tednu ali dveh, uspel prepričati z zrelo vožnjo in nenazadnje tudi tremi etapnimi zmagami.

Napolnjen s samozavestjo in empiričnimi dokazi, da se lahko tudi na največjih dirkah kosa z najboljšimi, se je pripravljal na leto 2020. Toda svoje moči spomladi tistega leta ni mogel pokazati na dirkah, saj je svet ohromila pandemija koronavirusa. Še odločneje je treniral, ko so se zdravstvene razmere v začetku poletja vendarle izboljšale, pa je bilo prav slovensko državno prvenstvo prva resna kolesarska dirka na svetu. Minila je v izjemnem boju Rogliča – ki je dobil cestno preizkušnjo na Krvavec – in Pogačarja, ki je bil najboljši na kronometru do Pokljuke.

Dva meseca pozneje je prišel težko pričakovani in še danes nepozabni Tour de France. Tri tedne smo lahko ljubitelji kolesarstva na sončni strani Alp uživali v sijajnih predstavah obeh asov, ki sta bila premočna za konkurenco. Ko se je že zdelo, da je starejši od obeh rojakov storil dovolj za končno slavje na dirki, pa se je zgodil predzadnji dan in kronometer s ciljem na La Planche des Belles Filles.

Pogačar po četrtem slavju s poklonom Vingegaardu

Kolesarstvo

27. Jul 2025 4

Kolesarstvo

27. Jul 2025 4

O vožnji na čas, ki je za vedno spremenila slovensko kolesarstvo, je v zadnjih letih večkrat spregovoril in priznal, da niti sam ni pričakoval takšnega zasuka in končne zmage, a se je zgodila. Kar bi moral biti njegov najlepši dan v življenju, saj je postal celo drugi najmlajši zmagovalec Toura v zgodovini, pa se je obenem sprevrglo tudi v nočno moro. Predvsem zaradi zamere številnih slovenskih navijačev, češ da je Rogliču ’ukradel’ končno rumeno majico.

Da mu je bilo težko, je večkrat poudaril, nerazumljivo situacijo, da je v tujini bolj priljubljen kot doma, je nekajkrat komentirala tudi njegova mama Marjeta. Čeprav mu ni bilo treba ničesar dokazovati in kogarkoli prepričevati, je bil Tadej odločen, da svoje odgovore poda na cesti.

In kakšen način je to počel in še počne! Če bi začeli našteti vse njegove zmage, ki jih je v slabih šestih sezonah na najvišji ravni dosegel, bi ta prispevek lahko brali še dolgo v popoldne in večer.

Tiste največje pa zagotovo vsi poznate: po novem že štiri skupne in 21 etapnih zmag na dirki po Franciji, kjer je še štirikrat postal najboljši mladi kolesar. Šest etapnih in skupna zmaga na dirki po Italiji, bronasta kolajna na olimpijskih igrah v Tokiu, devet osvojenih enodnevnih spomenikov (4x Lombardija, 3x Liege-Bastogne-Liege, 2x dirka po Flandriji) …

Zaradi svojega napadalnega in všečnega sloga dirkanja je hitro postal zelo priljubljen med navijači po vsem svetu. Čeprav je na (zelo pogoste) trenutke neverjetno dominanten, ga obožujejo tudi Francozi, ki sicer nikoli niso marali pretirane prevlade enega moža. Italijani so ga ob pomanjkanju svojih mož v lovu za najvišja mesta že ob debiju na Giru vzeli za svojega. Klanjajo pa se mu tudi Belgijci, Nizozemci, Španci, Britanci … Vsi, ki v kolesarskem svetu kaj pomenijo. Sam po ob vseh zmagah in navdušenju ostaja tak, kot je bil: sproščen, nasmejan in preprost fant.

Za kako izjemnega kolesarja gre, povedo tudi naslednji podatki, ki sicer niso novi. Lani je postal prvi kolesar z osvojenim dvojčkom Giro-Tour v 21. stoletju, čemur je nato z norim napadom kar 100 kilometrov do cilja dodal še naslov svetovnega prvaka. Trojno krono kolesarstva sta pred njim osvojila le še Eddy Merckx (1974) in Stephen Roche (1987).

Na dirki po Franciji pa je zdaj ob šestem nastopu še četrtič zmagal, s čimer je na odlični poti, da kmalu postane najuspešnejši kolesar Toura v zgodovini. Prihodnje poletje bo lovil trenutne rekorderje – Mercxka, Jacquesa Anquetila, Bernarda Hinaulta in Miguela Induraina. Če bo dirko po Franciji osvojil tudi leta 2026, bo do pete zmage prišel celo kot najmlajši med njimi. V naslednjih sezonah pa bi se lahko sam znašel na vrhu omenjene lestvice …

Prav z Merckxom, belgijskim Kanibalom Pogačarja tako radi primerjamo. Rekordi in številke so za nas novinarje pač zanimivi in dobro kažejo primerjavo skozi čas. Čeprav je kolesar s Klanca pri Komendi že večkrat dejal, da mu primerjave laskajo, pa je obenem priznal tudi, da so malce nadležne.

Da želi biti on sam. Da želi pisati svojo zgodbo. Da tudi po daleč najuspešnejši sezoni v karieri (2024), ki jo je končal s kar 25 zmagami, spet vstopi polno motiviran in še bolje pripravljen. Da se na vseh terenih kosa s konkurenco in se tako lahko veseli zmage na dirki po Flandriji, drugega mesta na kockah od Pariza do Roubaixa in znova izide kot zmagovalec v duelu z danskim tekmecem Jonasom Vingegaardom.

To je pač Tadej Pogačar. Če bi zdaj končal sezono ali kariero, mu verjetno že pripada naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov. A je od ciljne črte, upajmo, še precej oddaljen. Zato uživajmo z upanjem, da ima knjiga, ki jo piše z uspehi, še veliko nepopisanih strani.

Prispevek je posodobljen portret Tadeja Pogačarja, ki smo ga na naši spletni strani prvič objavili septembra lani, ko je slovenski šampion postal svetovni prvak.